Na splošno obstajajo štiri metode obdelave titanovih varjenih cevi:
Stiskana in varjena cev iz titana
V primerjavi s tipom »kozice« z več- šivi ima ta titanova cev manj zvarov, vendar je postopek stiskanja bolj zapleten, saj zahteva veliko število kalupov, porabi več materialov in postopkov. Zvari bodo vplivali tudi na odpornost proti koroziji in videz ni idealen.
Več{0}}varilna titanova cev (splošno znana kot "pas kozice")
Tehnologija njegove predelave je zapletena. Običajno je razrezan na več poševnih odsekov in zvarjen skupaj ali pa je plošča razširjena v več odsekov in nato valjana in zvarjena. Ta metoda ima veliko ostankov in veliko število zvarov. Zvar bo močno zmanjšal odpornost proti koroziji, zlahka pušča, videz pa je slab. Notranja površina je prepognjena površina, ki poveča odpornost na prenos cevovoda in poveča erozijsko korozijo na zadnji strani, s čimer se zmanjša življenjska doba.
Žigosana varjena cev iz titana
Zdi se, da se ta titanova cev ne razlikuje po videzu od potiskane titanove cevi, vendar je tehnologija obdelave takšna, da se surovec cevi vtisne v matrico za vtiskovanje na luknjaču. Med postopkom oblikovanja se zadnja stran titanove cevi potegne in prisili, da postane tanjša. Notranja stena cevi je stisnjena in odebeljena, kar povzroči neenakomerno debelino stene ali gubanje. Poleg tega je zadnja stran titanove cevi med uporabo izpostavljena eroziji in koroziji. Ker je zadnja stena tanka in nagnjena k prezgodnjim poškodbam, se celotna življenjska doba cevovoda močno zmanjša.
Lita cev iz titana
Čeprav gre za brezšivno cev iz titana, se debelina stene (vsaj 5 mm) ne ujema z debelino stene cevi (2 mm ~ 4 mm), kar poveča upor prenosa in površinska obdelava je slaba. Še pomembneje je, da je v notranjosti veliko število napak, kot so pore, ki nastanejo zaradi proizvodnje, kar resno vpliva na odpornost proti koroziji in življenjsko dobo.
